Pri ljudeh z dolgotrajnimi zdravstvenimi težavami pogosto pride do tega, da ljudje iz njihovega neposrednega okolja (svojci in drugi bližnji) ne zdržijo več, ko situacija postane nevzdržna.

​

Ko svojcem, ki oskrbujejo svoje bližnje ne ostane več časa za svoje družine, ko mora cela družina popolnoma podrediti svoje življenje skrbi za bolnega in onemoglega svojca. Tega se pogosto zavedajo tudi ljudje, ki so pomoči deležni. Intenzivna skrb za sorodnika lahko pomeni dve gospodinjstvi in dve službi v enem življenju (če ga sploh kaj še ostane).

Obremenjenost z oskrbo svojcev pride v navskrižje s poklicnim delom in drugimi dejavnostmi v življenju. Skrb za svojca lahko postane ne le časovno in finančno, temveč tudi socialno in čustveno breme.

​

Preobremenjenost terja razbremenitev, željo, da bo prišel čas počitka, čas, ko bodo oskrbovalci lahko počeli še druge stvari. Svojci iščejo različne vire pomoči. Vključujejo sosede, prijatelje, znance, iščejo prostovoljce, privatne oskrbovalce.

​

Vključevanje drugih pomeni vstop tujih ljudi v zelo ranljive odnose, pomeni tudi priznanje nemoči in zastavlja vprašanje, ali dovolj pomagamo bližnjemu. (Flaker, Mali, Kodele, Grebenc, Škerjanc, Urek: Dolgotrajna oskrba – očrt potreb in odgovorov nanje).

​

Vendar to ne smejo biti neprehodne ovire na poti razbremenitve oskrbovalcev kot tudi njihovih onemoglih svojcev. Prav je, da začnemo spreminjati našo miselnost in dojamemo, da ni nič narobe, če priznamo, da ne zmoremo in da potrebujemo pomoč. Še bolje je, če to spoznamo pravočasno in se, kolikor se le da, izognemo socialnemu in čustvenemu bremenu.