Založba Mladinska knjiga je izdala zelo zanimivo in zaradi povečujočega se števila bolnikov z demenco (v Sloveniji okrog 35.000) z malce humornim, a  resničnim spraševanjem pri marsikaterem od starejših ljudi: Kje so moji ključi? Odgovor na to vprašanje oz. iskanje ključev, ko pozabljajo, kje so jih pustili, pa še marsikaj drugega, daje podnaslov knjige: O življenju z demenco. Kako sprejeti dementnega starejšega najožjega sorodnika, pa tudi druge ljudi s to boleznijo, ga razumeti in mu pomagati? Ob dejstvu, da je zaradi demence enega izmed družinskih članov prizadeta vsa družina, ne le oboleli.

​

Na to vprašanje so odgovarjali sodelujoči pri omenjeni knjigi: dr. Zdenka Čebašek - Travnik, dr. Saša Novak in Edo Krnić. Prvi dve predvsem kot strokovnjakinji s področja zdravstva in komunikologije, Edo pa kot pisec zgodb v knjigi. Te, kar 27 avtorjev je, je številnim obiskovalcem z branjem približala direktorica Knjižnice Franceta Balantiča Kamnik mag. Breda Podbrežnik Vukmir, obenem pa je vodila pogovor z gosti pomembnega kulturno-informativnega dogodka.

Predstavitev knjige je v dvorani SeneCura, Doma starejših občanov Komenda, z Zavodom Medgeneracijsko središče Komenda pripravila omenjena knjižnica.

​

V pravem prostoru, čeprav demenca ne ogroža le njegove stanovalce, marveč tudi številne druge ljudi. Prav je, da se vprašamo, kdo je sploh varen pred njo? Jasnega odgovora ni, je povedala dr. Čebašek-Travnikova, obstaja pa 14 dejavnikov, ki zmanjšujejo tveganje, da bomo zboleli za to boleznijo.

To lahko naredimo s skrbjo za dober vid in sluh, z znižanjem krvnega tlaka, gibanjem na svežem zraku, zdravo prehrano, dobro družbo; da smo radovedni. Najprej pa se moramo odpovedati kajenju in pitju alkohola. Velika strokovnjakinja je poudarila: »Kar je dobro za srce, je dobro tudi za možgane!«

​

Če pri kom že pride do »nevrokognitivnih motenj«, kot strokovno pravijo demenci, je treba pravočasno ukrepati, poiskati zdravniško pomoč in ustrezno poskrbeti za bolnika. Ena od možnosti je obisk in posvet pri združenju Spominčica, pa tudi knjiga Kje so moji ključi. Ta je zbudila veliko zanimanje tudi med strokovnimi krogi, bralcem pa demenco približala v obliki zgodb bolnikov s to boleznijo; zlasti pri tistih, ki se sprašujejo, kako jim sploh lahko pomagajo. Odgovor je: najprej s spoštljivim odnosom do njih, pravim, pristopom, prijaznostjo in potrpežljivostjo. Je pa dobro vedeti, da s tem bolezni še ne bodo ustavili, se bo bolnikovo stanje kljub temu lahko poslabševalo. A upanje obstaja, zato se nikdar ne sme obupati. Tudi zaradi novih zdravil in vedno večjega znanja, kako je mogoče pomagati obolelim. Pri tem svetuje tudi knjiga Kje so moji ključi.

​

Hvaležen odziv številnih poslušalcev je bil najlepša potrditev, kako je prireditelj naredil prav, da je ljudem na lep, krati pa strokoven način približal eno izmed velikih starostnih nadlog, ki se je toliko ljudi boji. Strah in umik, kdaj lahko celo  sila ali nasilje nad obolelim, ni rešitev. Pravi način je soočenje z boleznijo, varovanje pred njo, če pa do nje pride, pa ustrezni koraki. Okrogla miza v SeneCuri Komenda je bil eden izmed njih.

​

Sodelujočim pri njej se je s šopki rož z domačega vrta (ženskam), moškim pa s sladkimi dobrotami, zahvalila predsednica Medgeneracijskega društva Komena Viktorija Drolec, ki je tudi uvedla v predstavitev knjige. Glasbeno-pevski duo Marko in Brane pa sta s petjem in igranjem na kitaro pregnala hipne pa tudi dolgotrajnejše zdravstvene skrbi navzočih ter na življenje z lepimi mladostnimi spomini v pesmih pogledala z vesele strani.

​

Besedilo: Jožef Pavlič